Da bi zmogli resnično odpustiti, potrebujemo veliko, veliko ljubezni.

Edino odpuščanje, ki ga resnično lahko podarimo drugim, je tisto, ki smo ga sami prejeli od Boga.

Samo v kolikor smo izkusili usmiljenega Očeta, lahko postanemo usmiljeni bratje drugim.

Kdor ne odpušča, ne ljubi.

Kdor malo odpušča, malo ljubi. Kdor veliko odpušča, veliko ljubi.

Ko zapuščamo spovednico, ki je začetna točka našega poslanstva, z ene ali druge strani rešetk, še posebej kot spovedanci, bi lahko pravzaprav objeli vse in jih prosili odpuščanja;

in to se bi zgodilo takoj po spovedi. Jaz sam sem tako osrečujoče doživel Božjo ljubezen, ki odpušča, da lahko samo prosim:

»Sprejmi tudi ti svoje odpuščanje!

Sprejmi del mojega, ki sem ga pravkar sprejel v izobilju. In odpusti mi, da ga tako slabo podarjam!«

S spovedjo se vrnemo v isto gibanje Božje ljubezni

in bratske ljubezni,

v skupnost z Bogom in s Cerkvijo, iz katerega nas je izključil greh.

Moremo in moramo ljubiti vse ljudi, če nas je Bog naučil ljubiti na nov način.

Če se to ne zgodi, bi to bil znak, da se nismo dobro izpovedali, in da

se zato moramo izpovedati na novo.

Verjetno največji oče spovednik naše Cerkve je sveti arški župnik.

Zaradi njega imamo leto duhovništva … S tem svetim župnikom sem premišljeval o skrivnosti svete spovedi, kajti njegova vsakodnevna služba sprave v spovednici v Arsu, ga je naredila za velikega misijonarja sveta. Reklo se je, da je kot

oče spovednik duhovno premagal francosko revolucijo.

To, kar mi je navdihnil ta duhovni dialog z Janezom Marijo Vianneyem, sem vam tukaj povedal.

Toda spomnil sem se še nečesa, zelo pomembnega…

Zapiski, dr. Marjan Turnšek

Drugi vatikanski cerkveni zbor uči, da je Cerkev

“občestvo vere,

upanja

in ljubezni.”.

To je ena najglobljih misli,

ki jih je cerkveni zbor povedal o Cerkvi.

p.Anton Nadrah, iz knjižice Živite v ljubezni

1 Kor 4,6-15

Evangelij po Luku Lk 6,1-5 Učenci v soboto smukajo klasje 1 Bila je sobota, ko je šel skozi žitna polja. Njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. 2 Nekaj farizejev je reklo: »Zakaj delate, kar v soboto ni dovoljeno?« 3 Jezus jim je odgovoril: »Mar niste brali tega, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim? 4 Kako je stopil v Božjo hišo in vzel položene hlebe, jih jedel in jih dal tudi spremljevalcem, čeprav bi jih smeli jesti samo duhovniki?« 5 In rekel jim je: »Sin človekov je gospodar sobote.« vir

Ps 3,9

GOSPODOVA je rešitev,

Nam pa se pogosto zgodi, da nam osebe zbežijo,

ne iščejo več naše bližine,

da bi prišli v kontakt z nami.

Nasprotno, kot sem že rekel, bežijo od nas.

Da bi preprečili kaj takšnega, si moramo postaviti vprašanje:

s kom vstopijo v kontakt, ko pridejo v stik z menoj?

Z Jezusom Kristusom,

z njegovo brezmejno ljubeznijo do človeštva,

ali pa s kakšno privatno teološko mislijo,

oziroma s pritoževanjem nad situacijo v Cerkvi ali v svetu?

Pridejo po meni v kontakt z Jezusom Kristusom?

Če je to res, se bodo ljudje še pojavili.

O takšnem duhovniku se ljudje pogovarjajo med seboj. O njem se bodo izražali s podobnimi besedami:

»S tistim tam, se da pogovarjati. Me razume. V resnici lahko pomaga.«

Globoko sem prepričan, da imajo ljudje globoko hrepenenje po takšnih duhovnikih,

v katerih lahko avtentično srečajo Kristusa,

ki jih osvobaja

od vseh pasti

in jih združuje s svojo Osebo.

Zapiski, dr. Marjan Turnšek

“Držimo se prave vere,

trdnega upanja

in popolne ljubezni,

ker je vera naš čut,

ljubezen pa kakor naše zdravje.

Vera veruje,

ljubezen deluje,

upanje utrjuje.

Različni udje imajo namreč različna opravila,

vendar bodo mogli hoditi za glavo,

če jih ljubezen združuje v enoto.

p.Anton Nadrah, iz knjižice Živite v ljubezni

1 Kor,1-5

Evangelij po Luku

Lk 5,33-39

33 Oni pa so mu rekli: »Janezovi učenci se pogosto postijo in opravljajo molitve, enako tudi učenci farizejev, tvoji pa jedo in pijejo.« 34 Jezus jim je odgovoril: »Ali morete doseči, da bi se svatje postili, dokler je ženin med njimi? 35 Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.« 36 In povedal jim je še priliko: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala. 37 Tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni; 38 pač pa se mora novo vino vlivati v nove mehove.

Če nam prične v veliki meri primanjkovati tega bistvenega prostora duhovniškega služenja,

potem duhovniki z lahkoto pademo v funkcionalno miselnost

ali na nivo gole pastoralne tehnike.

To, da se nahajamo z obeh strani spovedne mreže,

nam pomaga, da s svojim pričevanjem lahko omogočimo Kristusu,

da postane dojemljiv ljudem.

Da bo bolj jasno, navedimo negativen primer:

kdor pride v stik z radioaktivnimi snovmi, postane tudi on radioaktiven.

In če le-ta pride nato v kontakt z nekom tretjim, bo tudi ta enako kontaminiran z radioaktivnostjo.

In sedaj še pozitiven primer:

tisti, ki stopijo v stik s Kristusom, postanejo »Kristo-aktivni«. In če torej duhovnik, kije »Kristo-aktiven«, pride v kontakt z drugimi osebami, bodo le-te normalno postale »okužene« z njegovo »Kristo-aktivnostjo«.

To je poslanstvo, misijon, kot je bilo pojmovano od vsega začetka krščanstva. Ljudje so se gnetli okoli Jezusa, da bi se ga dotaknili, pa tudi če je bil to samo rob njegove obleke. In tudi če se je to zgodilo, ko je že pokazal hrbet, so bili ozdravljeni: »kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse« (Lk 6,19).

Zapiski, dr. Marjan Turnšek