Ko se je v sredi 16. stoletja iz srca Cerkve izvijal klic po notranji prenovi, je v španskem mestecu Fortiveros v stari Kastilji Bog poklical v življenje moža, polnega notranje jasnosti in odprtosti za resnico, Janeza de Yepes y Alvarez. Rodil se je na god Janeza Krstnika, 24. junija 1542, kot tretji otrok očetu Gonzalu, ki je bil sicer plemiškega rodu, a ne preveč premožen, in prijetni, globoko verni materi Katarini. Kmalu po Janezovem rojstvu je očetova smrt ubožni družini stisko še povečala. V boju za obstanek se je vdova preselila v Medino del Campo, ki je bila tedaj cvetoče trgovsko mesto. Zaradi revščine mati niti pomislila ni, da bi mogla nadarjenega, bistrega Janeza dati v šole, pač pa ga je dala v tamkajšnjo dobrodelno ustanovo, da bi se čim prej izučil kakšne obrti. Začel je pri nekem tesarskem mojstru, nadaljeval pri krojaškem, se lotil slikarstva in rezbarstva, a so mu povsod očitali, da je preveč neroden. Nazadnje se je vendarle zelo dobro izkazal kot bolniški strežnik. Lastnik bolnišnice plemič Alfonzo Alvarez de Toledo je opazil njegovo nadarjenost in mu omogočil, da je pri jezuitih obiskoval latinsko šolo. Zelo hitro je napredoval v latinščini in književnosti. Ljubezen do resnice je bila njegova življenjska potreba in vse močneje se je v njegovem srcu oglašal duhovni poklic.

Pri dvajsetih letih se je resno odprlo vprašanje njegove prihodnosti. Njegov dobrotnik don Alfonzo si je srčno želel, da bi Janez ostal v njegovi bolnišnici za hišnega kaplana. V sebi pa je čutil, da se mora ves posvetiti molitvi. Tako je na veliko začudenje vseh na god apostola Matija, 24. februarja 1563, vstopil v karmelski red in si izbral ime brat Janez od sv. Matija.

Ta red si je izbral, ker je vedel, da v njem prav posebej častijo Marijo. Naslednje leto, po prvih svetih zaobljubah, so ga predstojniki poslali na slavno univerzo v Salamanko. Univerza mu je omogočila izvrsten študij filozofije, Svetega pisma in cerkvenih očetov. V tamkajšnjem karmeličanskem kolegiju, kjer je stanoval, je dobival dodatno izobrazbo o nauku učiteljev svojega reda.

Leta 1567 je prejel mašniško posvečenje in opravil svojo prvo daritev v Medini del Campo. Tam se je srečal s sv. Terezijo Jezusovo, kar je za vselej zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Terezija je tedaj že bila v razcvetu prenavljanja samostanov v prvotni strogosti. Sv. Janez pa je prav tedaj doživljal razočaranje nad mlačnim življenjem v svojih skupnostih. Premišljeval je, da bi odšel h kartuzijanom. Terezija mu nakaže drugo smer: Loti naj se prenove v svojem redu. Ponudila mu je hišo v vasici Durvelo, ki jo je njej poklonil neki plemič. Sem je prišel Janez s skupinico redovnikov, zavzetih za življenje po prvotnem Pravilu, 28. novembra 1568. Janez si je glede na nov življenjski program izbral tudi novo ime Janez od Križa. Kmalu za tem so nastali novi reformirani samostani v Pastrani, Manrezi in Alcali. Vrhovni predstojnik je bil prenovi naklonjen.

Za tem je bila Terezija poklicana v veliki samostan Učlovečenja, kjer je morala prevzeti mesto predstojnice. Sv. Janeza od Križa je prosila, da je bil sestram spovednik.

V tej službi je dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Niti težko in odgovorno delo v samostanu, niti stiki z ljudmi iz mesta, katerim je bil prav tako duhovni voditelj, niso ovirali njegove notranje samote in kontemplacije, ampak so mu pri njej le pomagali.

Velik in hiter uspeh prenove pa je vzbudil hudo vznemirjenje pri tistih, ki so bili z dotedanjim življenjem v samostanu zadovoljni. Nove stroge redovnike so imeli za novotarje in jih na kapitlju v Piacenzi razglasili za upornike. Največ nejevolje je bil seveda deležen Janez, ta, po postavi mali, a odločni in goreči redovnik, ki je s svojo kontemplacijo potegnil za seboj veliko resnih redovnikov. Prišlo je tako daleč, da so ga v samostanu Medina del Campo zaprli v ječo. Le na odločno nuncijevo posredovanje so ga kmalu izpustili. Po nuncijevi smrti pa so to dejanje ponovili in ga skrivaj odvedli v Toledo. Bil je deležen hudih obtožb in surovega ravnanja. Telesno trpljenje in dušna zapuščenost sta njegovo duhovnost še močneje prečistila. Povzpel se je do najvišjih stopenj mističnega združenja z Bogom.

Ob tem so dozorevali žlahtni sadovi njegovega duha – njegove pesmi in spisi.

Ker je bilo njegovo življenje v nevarnosti, je na praznik Marijinega vnebovzetja 1578 pobegnil iz ječe. To je bilo ravno v trenutku, ko so bili časi za bosonoge karmeličane najtežji. Tako je, četudi izčrpan od hudega trpljenja, znova mogel svojim sobratom kazati pravo smer. Papež Gregor XIII. je l. 1580 potrdil posebno redovno provinco bosonogih karmeličanov in s tem je bil spor vsaj pravno končan. Janez se je znova posvetil spovedovanju in duhovnemu vodstvu. Številna pričevanja njegovih spovedancev kažejo, kako je znal stroga pravila svojega reda združevati z globoko človeškostjo in pravim krščanskim usmiljenjem. Hkrati opravlja najrazličnejše službe v redu. Je hišni predstojnik, provincialni vikar. Pomaga pri prenavljanju samostanov. Pogosto je na potovanjih od samostana do samostana, kjer je bil spovednik. Ne ogiblje se dela na vrtu in – piše.

Toda ta mir ni trajal dolgo. V vodstvo reda se je povzpel redovnik, ki Janezu ni bil naklonjen. Začela so se širiti obrekovanja in zastraševanja, da je med redovniki nastal pravi preplah. V tem obdobju je bilo uničenih lepo število njegovih pisem in avtografov, saj je bilo vse, kar je bilo povezano s svetnikom, “nevarno”. Janez pa ob tem ostane miren in ne dovoli niti, da bi kdo ogorčeno govoril o njegovih preganjalcih. Grozili so mu z izključitvijo iz reda.

Preden naj bi dosegli ta namen, Janez od Križa zboli. Vnete rane na nogah mu povzročajo stalno vročico. V samostanu v Ubedi se svetniku bolezen poslabša. Izrezovanje in izžiganje ran, kakor ju je uporabljala tedanja medicina, prenaša z angelsko potrpežljivostjo. Opolnoči med 13. in 14. decembrom 1491 odide Janez od Križa “prepevat jutranjice v nebesa”, kakor je sam napovedal. Začasno ga pokopljejo v kraju smrti, nato pa ga prenesejo v Segóvio. Za blaženega je bil razglašen leta 1675 in 27. decembra 1726 za svetnika. Njegov god obhaja Cerkev 14. decembra.

Sv. Janez od Križa je eden največjih učiteljev in pričevalcev mističnega izkustva. Deležen velikih nasprotovanj, preganjanj in celo jetništva svojih sobratov je vztrajno napredoval na poti čiste ljubezni. Ko je bil nekoč pred Križanim zatopljen v molitev, je slišal razločne besede: “Janez, kakšno nagrado hočeš od mene za vse to, kar si napravil in pretrpel zame?”

Janez je mirno prosil: “Gospod, trpim naj in naj bom preziran zaradi ljubezni do tebe.”

Zato ga nekateri imenujejo kar sv. Janez od Ljubezni.

Svoja izjemna mistična razsvetljenja je opeval in razlagal v svojih delih Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Živi plamen ljubezni. Vsa so prevedena tudi v slovenščino. Kot eden največjih španskih lirikov je postal učitelj na poti vere, ki izhaja iz ›nič‹ in je usmerjena k ›vsemu‹. Postal je moder voditelj celim generacijam ljudi, ki so se podali na pot molitve in kontemplacije. Velja kot najjasnejši in najbistrejši mistični teolog nove dobe. Zato ga je papež Pij XII. 24. avgusta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja.

Sveta Terezija Avilska – 1515-1582, devica, cerkvena učiteljica in mati prenovljenega karmela

Ta nenavadna žena se je povzpela do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega združenja z Bogom. Prišla je do neposrednega izkustva Boga, do razodetja Svete Trojice, Boga v treh osebah. Vse to je tako razširilo njeno srce, da se mu je popolnoma predala in mu služila v dosledni zvestobi. Njena zamaknjenja so bila pogosta, četudi si jih Terezija nikdar ni želela. Zadostovalo je, da slišala govoriti o Bogu ali je videla sliko Jezusovega trpljenja, pa je bila zamaknjena ure in ure. A takoj zatem se odpravi na delo: ustanavlja samostane, piše pisma, opravlja vsakdanja opravila. Vselej je tam, kjer najbolje služi Bogu in Cerkvi. Jezusu ne more odreči ničesar, ker je vsa njegova.

Terezija seje rodila 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençonu kot deveti otrok zakoncev Ludovika Jožefa Stanislava Martina in Marije Azélije Guérin. Oče se je v Strassburgu izučil za urarja in draguljarja, mati pa je bila izučena v umetnem čipkarstvu. V premožni družini si je zlasti mati želela veliko otrok. Prva dva dečka sta umrla kmalu po porodu in tudi dve hčerki za njima sta umrli v zgodnji mladosti.

Za zakonca, ki sta se odlikovala po močni, živi veri in iskreni pobožnosti, je bila to huda preizkušnja. Rodilo se jima je še pet hčera, ki pa so vse šle v samostan: štiri h karmeličankam in ena k salezijankam. Zadnja in najmlajša je bila Terezija; slabotno že od rojstva je le skrbna materina nega rešila smrti. Bilo ji je šele štiri leta, ko ji je 28. avgusta 1877 umrla mati. A materini vzgojni vplivi so se ji vtisnili za vse življenje. Ovdoveli oče se je s hčerami preselil 16. novembra 1877 v severneje ležeče mesto Lisieux, kjer je živel njihov stric, lekarnar Isidore Guerin s svojo družino. Stric in njegova žena sta veliko pomagala pri vzgoji otrok. V Lisieuxu je družina lepo in srečno živela, v njej je vladal duh molitve, kreposti in medsebojne ljubezni. Stanovali so zase v vili Les Buissonet bolj zunaj mesta. Tu je živela Terezija do vstopa v samostan karmeličank, v šolo pa je hodila v zavod k benediktinkam od 3. oktobra 1881. V šolo sta hodili  skupaj s sestro Celino, ki je bila po rojstvu tik pred njo. Učila se je pridno in tudi ročna dela je rada opravljala. Bilo ji je deset let, ko je 25. marca 1883 hudo zbolela; zdravje se ji je proti pričakovanju vrnilo, ko so njene sestre molile pred Marijinim kipom. Bilo je to o binkoštih istega leta. Pozneje je Terezija sama pripovedovala, da jo je ozdravil nasmeh božje Matere.

Z očetom je hodila vsako jutro k maši v Marijino kapelo v katedrali. Razvijala se je v dekle, a je odklanjala vse stike z mladim svetom. Nekaj časa jo je mučila tankovestnost od katere je bila ozdravljena v oktobru leta 1886. V tem času je dozorel v njej sklep, da bo šla v samostan.

Ko je njena najstarejša sestra Pavlina stopila v Lisieuxu v karmeličanski samostan, bi bila tudi Terezija rada šla z njo. Oče ji je o binkoštih 1887 velikodušno, čeprav s težkim srcem dovolil, da tudi ona gre v samostan. Bilo ji je šele petnajst let in ker je bila za tako strogi red premlada, ji je bila prošnja odklonjena. Obrnila se je na nadškofa Hugonina v Bayeuxu, naj posreduje zanjo, vendar brez uspeha. Z očetom in sestro Celino se je pridružila skupini romarjev v Rim. Pri sprejemu romarjev je prosila papeža Leona XIII. za spregled, ta pa jo je napotil na domače cerkvene predstojnike in ji svetoval, naj se obrne na Boga samega. 28. decembra izve, da ji je škof Hugonin dovolil vstop v samostan, samostanska prednica pa je zaradi hude zime preložila njen vstop do konca posta. 9. maja 1888 se je Terezija odpovedala svetu in vstopila v Karmel v Lisieuxu.

Čeprav je bila Terezija zelo mlada in je tudi zaradi svoje nežne vzgoje potrebovala prisrčnosti, v samostanu niso ravno najlepše ravnali z njo. Ko je šlo za to, ali bo preoblečena in pripuščena k redovnim zaobljubam, je več redovnic glasovalo proti njej. Do smrti je ostala v noviciatu, čeprav bi jo bili po pravilih že tri leta po zaobljubah mogli vzeti iz njega. Vodila je v njem novinke, a ni imela naslova voditeljice. Prav zaradi tega je prvih pet let trpela dušno in telesno in se čutila osamljeno. Hkrati je kljub pomirjajočim zagotovilom dušnega voditelja morala premagati tudi občutek duhovne suše in samote.Toda Terezija je s ponižno pokorščino in čedalje večjo ljubeznijo do Boga vse voljno sprejemala in nosila. Trpljenje je sprejemala s čisto nadnaravnim veseljem, čeprav jo je zaradi rahločutne duše vsako trpljenje še bolj trlo. Dve leti po vstopu v samostan jo je hudo prizadela novica, da se je očetu zaradi kapi omračil um. Verjetno je prav zato svojemu redovnemu imenu Deteta Jezusa dodala še pristavek od svetega obličja.

V januarju 1895 je začela Terezija na ukaz svoje rodne sestre in prednice samostana pisati spomine iz otroških let. Naslednje leto je že izročila prednici rokopis svojih zapiskov in spominov na otroštvo, ki so nam ohranjeni v osmih poglavjih Povesti duše, knjige, ki je bila 20 let po Terezijini smrti prevedena v 35 jezikov.

V noči pred velikim petkom 1896 je Terezija doživela napad kašlja, pri katerem je bruhnila kri in se zavedla krute resničnosti, da ima jetiko. Od 6. aprila 1896 dalje njene rodne sestre zbirajo in zapisujejo vse Terezijine besede in izjave, Terezija pa nadaljuje s pisanjem svojih spominov. Dne 8. julija se ji je bolezen tako poslabšala, da je morala iti v samostanko bolniško sobo. 19. avgusta je dobila sveto popotnico in 30. septembra 1897 je umrla s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah. Njene zadnje besede so bile: Moj Bog, ljubim te …

V 24 letih svojega življenja nepoznana, je po smrti nenadoma  spregovorila s Povestjo duše vsemu svetu in ves svet je razumel poslanstvo preproste karmeličanke iz Lisieuxa. Že leta 1923 je bila razglašena za blaženo in leta 1925 za svetnico. Terezija Deteta Jezusa, svetnica Francije, je postala svetnica in zavetnica vsega sveta.

Sveta Terezija Deteta Jezusa je zgled, kako je mogoče doseči največno popolnost v kreposti ljubezni, brez izrednega mrtvičenja samega sebe, brez izrednih darov milosti, brez velikih del. Njej je pomenila svetost posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. To svetost pa lahko dosežemo povsod: na cesti, v tovarni, v pisarni, podjetju, v družini, v samostanu. Terezija je postala s svojim zgledom oznanjevalka svetosti, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem poklicu, v svojem vsakdanjem življenju. Kot učiteljica  duhovne ljubezni se uvršča med največje cerkvene učitelje.

Njene duhovne ljubezni pa s smrtjo ni bilo konec. Svojo ljubezen je hotela razdajati tudi po  smrti: Videli boste, da bom po smrti sipala vrtnice na zemljo. S tem je mislila na milosti, ki jih je hotela iz ljubezni ljudem izprositi od Boga.

Sveto Terezijo Deteta Jezusa upodabljajo kot karmeličansko redovnico v rjavi obleki, belem plašču in črni tančici, s križem in cvetjem v naročju, ki ga sipa na zemljo, kot je obljubila malo pred smrtjo.

Povzeto po Leto svetnikov I

Alojzij Grozde se je rodil 27. maja leta 1923 v Zgornjih Vodalah, župnija Tržišče.

Študiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani ter bival v Marijanišču in bil tudi član Katoliške akcije in zadnje šolsko leto

prednik Marijine kongregacije.

Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, predvsem pa je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja zakoreninjenega v evharistiji – katero je imenoval

Sonce mojega življenja.

Kot dejaven laik je s svojim zglednim načinom življenja,

prežetim s Kristusovim duhom, pobožnostjo do Božje Matere Marije,

vsakodnevno dokazoval kako je mogoče kot laik živeti ideal svetosti v vsakdanjem življenju.

Za Božič leta 1942 se je odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko, da bi v krogu družine obhajal božične praznike. Preko Podtabora pri Strugah in Ambrusa je na novega leta dan,

1. januarja 1943 prispel v samostan v Stični,

TUKAJ

kjer je bil pri sveti maši in prejel obhajilo. Iz Stične je preko Trebnjega prispel na Mirno,

kjer so ga pod krivo obtožbo umorili.

Alojzij Grozde je tudi v najhujšem trpljenju iz prezira do vere, do konca ostal zvest temeljnim krščanskim idealom –

odpuščanju in ljubezni do bližnjega.

V tej ljubezni do Kristusa in Cerkve je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Njegovo truplo, ki so ga kasneje našli v gozdu, so pokopali na pokopališču v Šentrupertu. Že takoj po smrti so se mu ljudje

v molitvi priporočali kot mučencu za vero.

Njegov grob na pokopališču v Šentrupertu je postal kraj številnih romanj tako posameznikov kakor skupin.

Alojzij Grozde je čudovit zgled krščanskega življenja in tako vzor za vsakega kristjana, še posebej za mladino.

Njegova mučeniška smrt

iz prezira do vere razodeva zvestobo krščanskim idealom, ki so jih ljudje na našem prostoru,

pogumno izpovedovali tudi v najhujših trenutkih življenja slovenskega naroda.

Lojze Grozde bo  skupaj z Marijo pomagal vsem,

ki bi se jih svet najraje znebil: vseh ubogih, prizadetih, onemoglih, celo nedolžnih nerojenih….

Priporočajmu se mu in skupaj z Marijo nam bosta kazala Luč v temi.

Kdo so bili fatimski pastirčki,

ki danes godujejo?

Najstarejša je bila Lucija, ki se je rodila 22. marca 1907.

Druga dva pastirčka pa sta bila bratec in sestrica in sicer: »Frančišek (Francek) Marto, ki se je rodil 11. junija 1908. Bil je mirne narave, popustljiv spravljiv, molčeč, ljubezniv in razumevajoč. V šoli se ni dobro učil. Njegove misli so bile drugje, še posebej, ko mu je Marija razodela, da bo kmalu umrl. Tudi pri spraševanju verouka se je zmedel, zato je šel k prvemu obhajilu, ki je bilo hkrati tudi zadnje, šele tik pred smrtjo. Ni bil občutljiv in zamerljiv kakor njegova mlajša sestrica Hijacinta. Umrl je na svojem domu, 4. aprila 1919,

še preden je dopolnil 11 let.

Sestrica Hijacinta (Jacinta) Marto, najmlajši otrok, se je rodila 11. marca 1910. Bila je podjetnejša in živahnejša od Frančiška.

Lucija pripoveduje v svojem prvem spominu o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva, trmasta in zamerljiva. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, prijazna in prikupna. Zlasti je nanjo vplivalo Lucijino večkratno pripovedovanje o Kristusovem trpljenju. Takrat je jokala iz sočutja in rekla: »Jezus se mi smili. Nikoli ne bom grešila! Nočem, da bi Jezus še bolj trpel.« Imela je izreden smisel za nadnaravne stvari in ljubezen do Boga. Zbolela je ob koncu oktobra 1918 in umrla v bolnici, 20. februarja 1920, brez navzočnosti domačih,

stara še ne polnih deset let.«

(Anton Nadrah: Klici Marije iz Fatime, 7-8)

Fatimski pastirčki so bili tesno povezani med seboj, delno že po sorodu predvsem pa po Duhu, ki jih je povezoval in združeval. Tako je znan dogodek iz otroštva, ki ga opisuje sestra Lucija, vidkinja, ki jo je Bog izbral, da bi klic iz Fatime mogel odmevati po vsem svetu.

Takole je dejala v svoji knjigi o skrivnosti ljubezni, ki nam more marsikaj povedati o njihovem družinskem življenju:

»Imam prijeten spomin na to, da sem slišala mater, kako ga je večkrat ganjena omenila. Vedela je, kako njena najmlajša hčerka rada je sadje. Nekega dne je opazila, da je ta navdušena gledala, kako zorijo prve zgodnje fige. Takoj, ko je hčerka zagledala zrel sadež, ga je na skrivaj odtrgala in stekla domov pokazat materi, da bi ga ona pojedla. Tedaj je mati raznežena vzela v roke dar, poljubila hčerko in ji rekla, naj figo shrani, da si jo bodo zvečer z očetom, brati in sestrami razdelili.

Ena figa za vse ni bila nič, vendar pa ljubezen, ki je spremljala majhen košček prve zrele fige s figovca ob hiši v tistem letu, ki ga je dobil vsak, pomenila veliko in zaradi tega smo bili vsi srečni, veseli in zadovoljni.« (Sestra Lucija: Klici fatimskega sporočila, 42)

Blažena Frančišek in Hijacinta, kakor tudi sestra Lucija počivajo v fatimski baziliki, godujejo pa na današnji dan, ko je pred 91. leti umrla blažena Hijacinta, najmanjša izmed vidcev Matere Božje, ki so je prikazovala v Fatimi.

Naj nam izprosijo željo po molitvi, s katero so mogli pričevati, kot majhni in nadobudni pastirčki.

Njihova želja je bila dnevno moliti rožni venec in tako so mogli v vsem ugajati Bogu.

Danes se radujejo in veselijo pri Bogu.

Naj njihova priprošnja  slovenskemu narodu podeli globoko vdane družine,

ki jim bo prva beseda zjutraj prošnja ter zadnja beseda zvečer

zahvala Bogu.

Ivan Šumljak

bogoslovec