V današnjem času smo priče vse večjim zahtevam, kakšni naj bodo duhovniki, bogoslovci. Ljudje imajo pravico zahtevati svete in dobre duhovnike, ki bodo oznanjali veselo oznanilo današnjemu svetu, še posebej pa določeni skupini vernikov -  župniji, na katero bodo, po škofu, tudi poslani. Tako se gradi občestvo in voditelj tega občestva je duhovnik, ki svoje vernike vodi po poti za Gospodom. A marsikdaj se zgodi, da duhovnik  ostane pri tem prizadevanju za lepše in bolj polno življenje svoje župnije osamljen, da ne dobi odobravanja s strani svojih vernikov. In tako se potem v vsej tej začetni vnemi in gorečnosti vda toku, ki mu ga verniki narekujejo. A mislim, da mora biti duhovnik mož, ki plava proti toku. Tudi za ceno ogovarjanja, postavljanja preprek ipd. Tudi Jezusa so imeli za čudaka, celo njegovi sorodniki so želeli, da bi ga odvedli nazaj domov, da bi ne prišlo do kakšnega izgreda, ker se je vedel »čudno« (prim. Mr 3,31−35). A Jezus jim takoj da vedeti, da je povsem prepričan v svoje delo in ne pusti nikomur, da bi ga pri njegovem poslanstvu oviral, še več, pokaže celo na vse svoje gorečneže in jih imenuje, da so oni njegovi bratje, sestre in mati, t.j. tisti, ki Božjo besedo ali voljo poslušajo in izpolnjujejo (prim. Mr 3,35). Tudi danes more duhovnik dobiti duhovno moč v zakramentalnem življenju, v globoki povezanosti z Gospodom. Lahko nastaneta dve oviri. Ali je duhovnik bolj površne duhovnosti, in tako manj odprt za delovanje milosti ali pa je bolj krhkega značaja in s svojim življenjem ne zmore prepričati svojih vernikov in jim tako ostaja nerazumljiv.

Pavel VI. je v svoji okrožnici Evangelii Nuntiandi (O evangelizaciji današnjega sveta) zapisal: »Današnji človek raje posluša pričevalce, kakor pa učitelje, (…) če pa posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci.« (Pavel VI., 41). Pričevanje je ena izmed oblik, ko lahko Cerkev nagovori današnjega človeka. V prvi vrsti so h krščanskemu življenju poklicani duhovniki, nato pa brez izjeme sleherni kristjan. Tukaj imam v mislih bogoslovca, študentko ali študenta teologije in mnoge druge. V veliko veselje mi je, ko na fakulteti srečam prijatelja ali prijateljico, ki mu/ji je mar za sveto mašo, ki mu/ji je mar za življenje po evangeliju. Sam si danes ne morem predstavljati, da bi znanje, ki ga na Teološki fakulteti pridobimo, ne nadgradili s obiskovanjem svete maše, vsaj v nedeljo. Pa ne zaradi dolžnosti, ki nam jo nalaga Cerkev, marveč kot nekaj, kar je zame osebno dobro. Da se srečam z Bogom, da zmorem potem oznanjati v življenju in z življenjem. Kajti zadnje besede svete maše »Itte missa est« so pomenljive, pojdite poslani ste, vaše delo, vaša daritev se sedaj nadaljuje v življenju. In za to si moramo pridobiti duhovno moč v globokem odnosu z Bogom (zakramentalno življenje). Vse več ljudi se danes sprašuje, zakaj je Cerkev neprepričljiva, sam mislim, da scenarij le ni tako črn, mislim da še vedno obstajajo duhovniki, ki so s svojim življenjem pravi biser svoje župnije, vendar pa so ljudje tudi vedno bolj zahtevni, radi bi, da bi se vsi ukvarjali s tistim, kar že sama beseda duhovnik pove, z duhovnostjo.

Profesor Kvaternik je nekoč zapisal: »Potrebno bo graditi ljudi in ne stavbe.« Res je, vendar tudi duhovniki ne morejo vsega narediti sami, potrebno bo, da župnijski sodelavci sami začutijo, da je zgledno življenje v svoji družini in župniji nujno potrebno za blagoslov, ki ga bodo prinašali bližnjim. Hvala Bogu veliko takšnih družin že imamo, a vendar jih slovenski narod potrebuje še več, da se bomo prebudili iz dremeža.

Pomemben pa je še en vidik. Danes ne moremo več delati sami (sicer lahko, a brez velikih uspehov). Včasih je bil duhovnik avtoriteta in vse, kar je rekel, se je naredilo, danes je potreba po vzajemnem delu, delu, ki ga opravljamo skupaj, veliko večja. Sam vidim veliko priložnost v zbliževanju, ne razdvajanju. To je eno izmed glavnih načel dela za edinost vseh kristjanov, poiskati več skupnih točk in poiskati skupen jezik tam, kjer smo si oddaljeni, oziroma se razlikujemo. In k temu smo poklicani že na Teološki fakulteti, da bi se bogoslovci, redovniki in laiki povezali, da bi skupaj iskali pot, ki nam jo namenja naše poslanstvo.

Dokler pa bo naš pogled »zmaterializiran«, ne moremo videti uspehov. Moramo se najprej ponižati, iti vase in pogledati na svoje šibkosti in potem stopiti skupaj, si pomagati, najti drug v drugem talente, s katerimi bi lahko prinesli dobrobit okolici, slovenskemu narodu, Cerkvi. Potrebno je stopiti skupaj, kakor je Jezus začel delovati najprej s svojimi učenci (prim. Mr 6,7−13). Poklical jih je, da bi bili z njim in da bi nato v Njegovem duhu šli oznanjat med ljudi, ki ga še ne poznajo (prim. Apd 1,8).

Nujnost posameznik deleži na skupnosti in skupnost na posamezniku (če nekdo dela dobro, potem ima to vpliv na celotno skupnost, kakor tudi na delo v slabem, ko nas ogroža greh).

Že naši predniki so dejali: »Po duhovniku vera gor, po duhovniku vera dol.« Danes bomo kaj kmalu lahko rekli enako za ostale vernike, kajti število duhovnih poklicev pada. Mora nam biti mar za naše naslednike, potrebno je podati naprej, kar smo prejeli, kajti Jezus je dejal: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10,8). In na koncu bo tudi terjal odgovor od vsakega posebej.

Žal v veliki meri dajemo prednost samemu sebi pred Bogom in ne želimo biti to kar smo, ampak to kar nismo – Bog. Leto solidarnosti nam vsem daje možnost, da stopimo na pot, ki vodi k bratu, sestri in ne v samega sebe. Nujno smo potrebni, da stopamo z roko v roki, z bogatim izročilom, ki nam ga prva Cerkev podarja, da bi imeli vse skupno (prim. Apd 4,32). Po tem nas bodo prepoznali, da smo Kristusovi učenci. In to se začne v čisto preprostih potezah našega življenja, da skušamo biti strpni do bližnjega. Zavedati se, da nam je vse podarjeno, da vse prejemamo od Boga, nam obenem daje dolžnost, da podamo naprej, kar smo prejeli, pa naj bo to preprost nasmeh, topla beseda, pomoč v obliki denarja, dobrega dela; ali pa damo konkreten talent na razpolago župniji, ki ji pripadamo, kakor tudi tistemu, ki ga potrebuje. Tako nas bodo prepoznali, da smo njegove priče.

Bolj ko sem odvisen od Boga, bolj sem svoboden. Danes pa nas grabi želja potisniti Boga čim dlje stran od nas, naj gre malo na oddih, ko pa ga bomo potrebovali in poklicali, pa naj se vrne na pomoč. Tako svet pozablja na njegovo moč in oblast nad nami ter postaja gospodar samega sebe, v bistvu pa postaja sam sebi suženj, ko se iz raznih odvisnosti in zasvojenosti ne more rešiti. Seveda ne, saj je vsa dobrota in ljubezen ukoreninjena v Bogu. Samo on more osrečiti naše srce in nam podariti polnost ljubezni.

Osrečiti človekovo srce je namen Boga, namen da se razodene svetu, da razodene svojo (Božjo) slavo. In v ta namen nam je poslal našega Odrešenika, voditelja Cerkve, našega duhovnega usmerjevalca, ki je prevzel nase stisko sveta, vso jezo, hudobijo in šel na križ, da bi se razodela volja Boga, ki je odrešiti in prenoviti svet. Svet ne bomo prenovili z lepimi besedami, negodovanjem, ampak z logiko križa: »Kakor je Kristus vstopil v Očetovo slavo po križu in smrti, tako more biti človek deležen Kristusove slave samo, če je deležen tudi njegovega križa in vstajenja,« pravi profesor Lah. To je program vseh nas, ki se trudimo živeti po evangeliju. Potrebna je radikalna odločitev, ki nam je danes še kako manjka. Jezus je na našo mlačnost občutljiv in zahteva pogumno hojo za njim z besedami: »Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa.« (Mt 12,30).

Stara ljudska modrost prav tako pravi: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.« Kjer pa Boga ni na prvem mestu, nam kakšna stvar hitro zamegli razum, zamegli naše življenje in tako hitro nasedemo skušnjavi. Takrat že začne padati naša duhovna kondicija in moč, ki si jo nabiramo ob Tabernaklju našega življenja.

K temu smo na Teološki fakulteti vsi poklicani, ne le v stavbi naše učenosti, marveč se mora glas teologa slišati tudi navzven, ko bo oznanjal s svojim življenjem in plemenito besedo. Koliko ljudi nas danes čaka in potrebuje (osamljeni, brezdomci, mladi, ki ne vidijo poti naprej, kljub temu da so še v letih, ko bi morali žareti od moči in mladostniške vneme). Tem ljudem smo dragi teologi še kako potrebni. Ne le tistim, od katerih pričakujemo korist, ki nam lahko povrnejo. Jezusova logika je bila povsem drugačna, on je iskal tiste, ki ne morejo pomagati drugim, tiste, ki so na robu prepada, tiste, ki so klicali po pomoči, izkoristil je priložnost in jim hitel na proti.

Tako bo vsak večer, ob izpraševanju vesti, naše srce žarelo in  zahvaljevalo Boga, da smo mogli preživeti lep in prijazen dan, dan, ko smo se lahko zahvalili za vse, kar nam je bilo podarjeno, da nam je bil podarjen človek, ki nam je naklonil nasmeh, ki nam je podal roko, da smo mu pomagali in mu šli na proti, da sem se jaz (ne on) obogatil. Tako bo jutrišnji dan, v pogledu na Jezusa (ki v bratu trpi) udejanjena pot Križa, ki bomo samo malo svoji volji ali svojim interesom rekli »ne«. In že je lahko dan dosti bolj poln, dosti bolj navdan s tolažbo in veseljem, ko sem lahko nekaj naredil zase, nekaj kar resnično potrebuje moje srce. Te duhovne oči pa se morejo odpirati z molitvijo, delom, postom, pokoro, skratka z naukom, ki ga prinaša pot križa, pot tesnega sodelovanja z Jezusom, to moč pa dobivamo preko zakramentov, še zlasti preko svete maše, ki je »vrhunec in vir vsega našega življenja« .

Ivan Šumljak

bogoslovec

Spomladi 1916 so otroci med pašo, ko so že pomalicali in odmolili, nad gozdom s smeri zahoda opazili neko luč, bolj belo kot sneg. Bolj ko se je približevala, bolj so mogli razločiti postavo”prozornega” mladeniča. Ko je prišel do pastirjev,  jih je nagovoril:

“Ne bojte se. Sem angel miru. Molite z menoj!”

Angel je pokleknil, sklonil čelo do tal, otroci so ga posnemali. Nato so ga slišali izgovarjati:

“Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim.

Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.”

To je ponovil trikrat. Potem je še dodal:

“Tako molite! Srci Jezusa in Marije poslušata glas vaših prošenj.”

Nato je izginil.

Lucija se spominja:

“Božjo navzočnost smo tako globoko čutili, da si niti med seboj nismo upali govoriti,  še drugi dan smo čutili, da smo obdani s tem ozračjem, ki je le prav počasi izginjalo…”

ki bo 13. junija 2010 v Celju.

PRIPRAVA NA EVHARISTIČNI KONGRES

Slovenski evharistični kongres (SEK) bo po odločitvi SŠK v nedeljo, 13. junija 2010.

Kraj bo znan po odločitvi Svetega sedeža glede papeževega obiska.

SŠK je potrdila predlog Odbora za SEK, da je kongres na nedeljo, ki je “prvi dan tedna” in “dan lomljenja kruha”. Eden od namenov SEK-a je tudi vrniti nedelji vsebino, to je namreč dan zbiranja kristjanov k obhajanju evharistije. Predvideno je, da v nedeljskem dopoldnevu, ko bo potekal SEK ne bo bogoslužij po župnijah. Nedeljske maše naj bi bile tokrat v soboto in nedeljo zvečer, da se bogoslužja lahko udeležijo tisti, ki ne bi mogli na SEK.

Z letošnjim novim letom se je začela daljna molitvena priprava, ki naj vpliva na evharistično prenovo Cerkve na Slovenskem. V ta namen bomo molili rožni venec, hodili k delavniškim mašam in k molitvenim uram. Kdor nima možnosti za molitev pred Najsvetejšim, lahko moli doma.

Kako? Tako da se v mislih in z ljubeznijo poveže z Jezusom v domači cerkvi in se z njim pogovarja ter morda moli iz kake knjižice.

Za spodbudo nam je podoba evharističnega Jezusa, ki jo je naslikal akademski slikar Lojze Čemažar. Original bo stalno v našem Domu duhovnih vaj, v opatovi kapeli v Stični. Posnetek pa bomo objavljali v naši reviji V Materini šoli. Na njem boste videli, kako napredujemo. Da zacveti en cvet na tej podobi, je potrebnih 500 enot (1 enota je en rožni venec ali ena delavniška mašna daritev ali pol ure češčenja Najsvetejšega v cerkvi ali “doma na daljavo”). Prvi evharistični cvetovi že cvetijo. Boste pomagali?

Cvetovi, ki jih tako izpolnjujemo, so le zunanja spodbuda. Glavno je, da v naših srcih raste ljubezen do Jezusa, ki bo vplivala na evharistično prenovo našega življenja. Z molitvijo bomo izprosili milost, da se sami poglobimo v veri, upanju in ljubezni do Jezusa.

Hkrati bomo posredovali milost tudi oddaljenim, da se približajo Jezusu v mašni daritvi, v svetem obhajilu in ga začnejo častiti pod podobo kruha. Jezus vse pričakuje in objema v svojem Srcu. Če je kdo pripravljen z našo pobudo sodelovati, lahko sporoči, koliko  rožnih vencev, mašnih daritev, molitvenih ur je daroval kot pripravo na evharistični kongres.

Naslov za sporočila:

P. Anton Nadrah,  Stična 17,

1295  Ivančna gorica

Romanje mladih v Fatimo

pod vodstvom duhovnikov iz Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu,  ki bo

od 29. julija do 5. avgusta 2009.

Povezanost mladih z Devico Marijo je najboljše jamstvo, da bodo ne le ohranili vero, ampak bodo tudi dejavni sodelavci v Cerkvi ter luč za druge mlade.

Romarji bodo obiskali tudi Marijina svetišča v Lurdu, Barceloni in Montserratu.

Vabljeni birmanci, dijaki, študentje, mladi v poklicih, zaročenci, mladoporočenci in tudi mlade družine. Cena romanja je 390 €. Če botri svojim birmancem namesto drugega materialnega darila plačajo pot in gredo z njimi, bo to zanje najboljše darilo.

Informacije dobite na telefonih:

040-868-424 (Veronika Maffi) in

031-272-880 (Urška Kadunc).

Priprava na romanje bo

v nedeljo, 12.7. 2009

ob 20.uri

v stiški baziliki v Stični.

Lepo vabljeni.

Evharistični kongres

Zagoreli so med nami

evharistični kresovi;

v sveto zbranost zatopljeni

naši dragi so domovi.

Vse prešinja sladka slutnja:

praznik praznikov se bliža,

tabernakelj se odpira

v odrešilni luči križa.

Ko bo brajda zadehtela,

ko pšenica bo zorela,

ko bo  gledalo v poletje

rož škrlatnih pestro cvetje:

domovina bo vsa verna

pred monštranco pokleknila,

v hostiji deviško beli

kralja kraljev bo molila.

O takrat:

vsaka naša želja bo daritev,

vsaka naša misel bo molitev,

srca vsaka pesem bo iskrena,

vsaka duša zlata bo patena.

M. Elizabeta

Tako kot je eno telo in en Duh,

eno upanje na koncu našega poklica,

en Bog in Oče vseh,

naj bomo tudi mi eno srce in ena duša,

združeni z vezjo upanja in ljubezni,

v Jezusu Kristusu!

Naš  Gospod,  za Tvojo veliko slavo,

združi razkropljene kristjane;

za zmagoslavje dobrote in resnice,

združi razkropljene kristjane;

da mir zavlada po vsem svetu,

združi razkropljene kristjane;

preko naše nevednosti, predsodkov in sovraštva,

Oče združi nas vse;

preko naših intelektualnih in duševnih ovir,

Oče združi nas vse;

preko jezikovnih, rasnih in kulturnih meja,

Oče združi nas vse.

Združeni z vsemi krščanskimi brati in sestrami, molimo:  “Oče naš…”

(molitev skupin Vera in luč v mesecu januarju)

Prilagam molitev in jo priporočam ter prosim, da jo posredujete tistim, za katere mislite, da bi bili pripravljeni moliti.

Priprošnja bl. Frančiška in Jacinte

Vsemogočni in neskončno sveti Bog,

blaženi Frančišek in Jacinta

sta se po Tvoji usmiljeni dobroti

že v otroški dobi odlikovala

z izredno ljubeznijo do Tebe in pomoči potrebnih,

zato sta naša odlična priprošnjika pri Tebi.

Prosimo Te, če je skladno s Tvojo sveto voljo,

da na njuno priprošnjo mladi zakonski par

Bernardo in Robija

ozdraviš naravno neozdravljivega raka

in s tem čudežem potrdiš,

da more sveti oče blažena fatimska vidca

pred vesoljno Cerkvijo razglasiti za svetnika.

Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …

Bl. Frančišek in Jacinta, prosita za nas!

]]> http://vrtnice.net/2008/12/05/stopimo-skupaj-da-se-zgodi-bozja-volja/feed/ 0 http://vrtnice.net/2008/10/05/stopimo-skupaj-za-bolnike-z-rakom/ http://vrtnice.net/2008/10/05/stopimo-skupaj-za-bolnike-z-rakom/#comments Sat, 04 Oct 2008 22:07:04 +0000 +M http://vrtnice.net/?p=1710

Stopimo skupaj

V Sloveniji vsako leto za rakom na novo zboli že več kot 10.000 ljudi,
umre pa jih približno 5.000. Dolgotrajno in agresivno onkološko
zdravljenje je za mnoge zelo naporno, še posebej če so bolnišnično
okolje in pogoji bivanja neprijazni in neustrezni. Na žalost v novem
Onkološkem inštitutu ni bilo prostora za najtežje bolnike, za bolnike s
pljučnim rakom in za tiste, ki potrebujejo paliativno oskrbo (to so
težko bolni in umirajoči). Ostali so v stari stavbi C. Zato bi radi z
vašo pomočjo prav tem, najhujšim bolnikom, vsaj malo olajšali njihovo
trpljenje, jim pomagali ohranjati človekovo dostojanstvu do konca in
jim pokazati, da nam ni vseeno.

Sveto pismo dejansko spreminja življenja posameznih družin in po njih razmere v celotnih soseskah.

S svetovnim dobrodelnim projektom »Sveta pisma za Filipine« zato pozivamo  vse ljudi dobre volje, da z Božjo besedo posvetite v življenja družin na Filipinih.

Prosimo vas torej, da s pomočjo pristopnice darujete 10 evrov in družinam na Filipinih pomagate do lastnega izvoda Svetega pisma. Poleg njih bodo v sodelovanju z Aninim skladom zastonjskih izvodov deležne tudi slovenske družine, ki si jih same ne morejo kupiti.

Kliknite na:

http://www.drustvo-svds.si/filipini.htm