SV.FRANČIŠEK je v Pismu vsem klerikom določil:

“Vsi, ki oskrbujejo tako  svete skrivnosti, naj premišljajo sami v sebi, zlasti tisti, ki opravljajo te skrivnosti nevredno, kako zanikrni so kelihi, korporali in prti, na katerih se daruje telo in kri našega Gospoda.

In mnogi to telo in kri spravljajo in puščajo na nedostojnih krajih, bedno prenašajo in nevredno prejemajo ter malomarno delijo drugim.

Hiro in temeljito se torej poboljšajmo v vsem tem in v drugem:

in kjerkoli bi bilo presveto telo našega Gospoda Jezusa Kristusa spravljeno in puščeno na nedovoljen način, naj se odnese iz onega kraja in namesti ter zapre v dragocenem prostoru.”

V Pismu vsem kustosom Frančišek piše:

“Prosim vas bolj kot za samega sebe, da kadarkoli se spodobi in se vam bo zdelo koristno – ponižno prosite klerike, naj nad vse častijo presveto telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Kelihi, korporali, oltarni okras in vse, kar se tiče evharistične daritve - vse to mora biti dragoceno.

In če bi na kakem kraju presveto Gospodovo telo bilo shranjeno zelo revno, naj ga po določbi Cerkve namestijo in shranijo na primernem kraju; prenašajo naj ga z velikim češčenjem in ga s posebno spoštljivostjo delijo.”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost

Čudovito je Mati Terezija združevala ljubezen do evharističnega Jezusa z ljubeznijo do ubogih.

Povedala je:

“Vse, kar delamo, delamo za Jezusa. Naše življenje nima drugega smisla in cilja, vendar ga mnogi kljub temu ne morejo razumeti.

Jaz služim Jezusu 24 ur na dan, vsako stvar delam zanj in On mi daje moči za to. Ljubim ga v ubogih in uboge ljubim v Njem, a Gospod je vedno na prvem mestu.

Vsakič, ko pride kdo k nam na obisk, ga pospremim  v kapelo k molitvi in mu rečem:

“Pozdravimo najprej hišnega gospodarja. Jezus je tu: zanj delamo. Njemu se darujemo, On nam daje moč, da to življenje živimo radostno.”

“Dekle iz neke dežele je prišlo v Indijo, da bi se pridružilo misijonarkam ljubezni. Po našem pravilu morajo dekleta, ki so prišla na novo, že takoj naslednji dan v hišo za umirajoče. Temu dekletu sem rekla:

‘Med mašo si videla duhovnika, s kakšno ljubeznijo in pozornostjo se je dotikal Jezusa v hostiji. Stori enako, ko greš v hišo za umirajoče. Tam boš našla istega Jezusa v strtih telesih naših ubogih.’

In sestre so odšle. Po treh urah je prišla novinka nazaj in mi pripovedovala s širokim smehlajem – nikoli nisem videla takšnega smehljaja:

“Mati, tri ure sem se dotikala Kristusovega telesa.”

Rekla sem ji:

“Kako, kaj si storila?

Odvrnila je:

“Ko smo prispele tja, so prinesli moža, ki je padel v odvodni kanal in je bil nekaj časa tam. Bil je pokrit z ranami in umazanijo ter črvi. Očistila sem ga in vedela, da sem se dotikala Kristusovega telesa.”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost

Molitev pred Najsvetejšim nam prinaša tudi različne druge sadove.

Janez Vianney je oznanjal:

“Kakšno srečo doživljamo v navzočnosti Boga, ko smo sami ob njegovih nogah pred svetim tabernakljem!

“Daj, moja duša, podvoji svojo gorečnost! Sama moliš svojega Boga;

njegovi pogledi počivajo samo na tebi.”

Ta dobri Odrešenik je tako poln ljubezni do nas, da nas išče povsod.”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost

Janez Vianney  je poučeval:

“To je kakor v mojih prvih letih v Arsu. Bil je neki mož, ki ni nikoli šel mimo cerkve, ne da bi stopil vanjo. Zjutraj, ko je šel na delo, in zvečer, ko se je vračal, je pustil pri vratih svojo lopato in svoj kramp ter dolgo ostal v češčenju pred Najsvetejšim.

To mi je bilo zelo všeč. Nekoč sem ga vprašal, kaj govori našemu Gospodu med svojimi dolgimi obiski.

Veste, kaj mu je odgovoril:

“Gospod župnik, nič mu ne rečem. Opazujem ga in on me opazuje. Gledam ga in on me gleda.”

Dodal je: “Kako lepo je to!”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost

Janez Vianney

je poučeval:

“Ko smo pred Najsvetejšim, ne glejmo okoli sebe, ampak rajši

zaprimo oči

in odprimo svoje srce:

dobri Bog bo odprl svoje.

Šli bomo k njemu, on bo prišel k nam,

eden zato, da prosi,

drugi zato, da prejme.

To bo kakor dih enega in drugega.

Kakšno srečo najdemo, ko pozabimo nase

in iščemo Boga!

p. Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost