Za Vnebohod, kak mesec po prvem obhajilu, sem šla k spovedi in prosila spovednika, naj mi dovoli k obhajilu. Proti vsakemu upanju mi je gospod dovolil. Tako sem v svojo veliko radost smela poklekniti k obhajilni mizi z očkom in z Marijo.

Kako sladek je spomin na tale drugi Jezusov obisk! Spet so me oblivale solze nedopovedljive radosti. Nenehno sem ponavljala besede svetega Pavla:

“Ne živim več jaz, temveč Jezus živi v meni.”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost

Ni bilo prošenj, ne bojev, ne žrtev. Jezus in uboga Terezika sta se že davno srečala s pogledi in se razumela. A ta dan se nista samo pogledala; zlila sta se v eno. Že nista bila več dva. Terezija je izginila, kot izgine kaplja v brezbrežnem oceanu. Ostal je le Jezus, gospodar in kralj.

Mar ga ni Terezija prosila, naj jo reši svobode, kajti svobode se je bala. Čutila se je tako onemoglo, tako šibko, da se je zdavnaj hotela združiti z Božjo močjo. Prevelika je bila njena radost, pregloboka vsa, da bi jo zadržala. Kar brž so jo oblile solze veselja, v veliko začudenje njenih tovarišic, ki so se še pozneje spraševale:

“Zakaj je jokala? Jo je kaj vznemirjalo…”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost

Sestra Pavlina je sv.Tereziji Deteta Jezusa tri mesece pred prvim svetim obhajilom sestavila

molitveno knjižico  kot pripomoček za pripravo.

Terezija je dan za dnem nizala žrtvice

in ponavljala vzdihe iz knjižice. Opravila je tridnevne duhovne vaje. O samem prejemu Jezusa je zapisala:

“Najlepši dan vseh dni je slednjič prišel. Kakšne nedopovedljive vtise so v moji duši zapustile vse drobne malenkosti tega rajskega dne.

O, kako sladak je bil ta prvi Jezusov poljub moji duši! Poljub ljubezni je bil. Čutila sem se ljubljeno, pa tudi jaz sem govorila:

“Ljubim Te, za vselej se Ti izročim!”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost

Sveta Terezija Deteta Jezusa je prvo sveto obhajilo prejela pri enajstih letih 8.maja 1884. O njem je materi Agnezi Jezusovi (rodni sestri Pavlini) zapisala:

“Čas mojega prvega svetega obhajila mi živi v srcu kot spomin brez oblakov. Mislim, da bi ne mogla biti bolje pripravljena, kot sem bila. Tudi moje notranje muke so potihnile, skoro za celo leto. Prav gotovo je Jezus hotel, da se naužijem veselja v tolikšni polnosti, kot je v tej solzni dolini sploh mogoče.”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost

Magdalena Gornik slovenska mistikinja se je na prvo obhajilo zelo skrbno pripravljala. Dvanajstletna je leta 1847 pristopila h Gospodovi mizi. Pri verouku pred prvim svetim obhajilom je pokazala izredno razumevanje in znanje. Prejem Jezusa v svetem obhajilu jo je tako prevzel, da je komaj prišla od obhajilne mize na svoj prostor. Tu je padla na kolena in četrt ure nepremično gledala podobo Matere Božje v oltarju.Z oltarja je zaslišala glas: “Nikomur ne povej, kar se ti je bilo zgodilo!”

Mislila je, da ta glas slišijo tudi druge deklice, a je dobila odgovor:

“Ne, one ne slišijo tega glasu, ampak ti sama. Jaz sem tisti, ki si ga pravkar zaužila.”

Dolgo ni tega doživetja nikomur povedala. Od tega časa naprej je bila tako tesno združena z Jezusom, da se ji je zdelo nemogoče živeti brez te velike ljubezni do Kristusa.

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost