Gospod, naš Bog,

vse nas kličeš brez prestanka,

na naši poti, z našimi posebnimi darovi,

da zgradimo skupnost ljubezni,

da vojni nasprotujemo z mirom, sovraštvu  z ljubeznijjo,

razdelitvi z združevanjem,

izobčenju z dobrodošlico.

Tvoja izbira ni človeška izbira.

Ti najprej izbereš revne,

tiste, ki spoznajo, da so revni,

da nimajo takšne ali drugačne spretnosti.

Kajti revščina ni le materialna.

pač pa pomeni tudi biti zapuščen,

biti nemočen,

počutiti se praznega.

Jezus, tvoj klic je vedno drugačen,

in vendar je tvoj cilj vedno enak:

Je klic, naj rastemo v ljubezni,

naj pomagamo ljubezni v nas in v svetu, da raste.

Vsak klic je drugačen,

vsak klic je edinstven.

Kličeš vsakega človeka, kjerkoli že je,

kakršen že je,

naj da svoje življenje.

Ti si Gospod na vekov veke.

Amen.

vse nas kličeš brez prestanka,

na naši poti, z našimi posebnimi darovi,

da zgradimo skupnost ljubezni,

da vojni nasprotujemo z mirom,

sovraštvu z ljubeznijo, 

razdelitvi z združevanjem,

izobčenju z dobrodošlico. 

Tvoja izbira ni človeška izbira.

Ti najprej izbereš revne,

tiste, ki spoznajo, da so revni,

da nimajo takšne ali drugačne spretnosti.

Kajti revščina ni le materialna,

pač pa pomeni tudi biti zapuščen,

biti nemočen,

počutiti se praznega.

Jezus,

tvoj klic

je vedno drugačen,

in vendar je tvoj cilj vedno enak:

Je klic,

naj rastemo v ljubezni,

naj pomagamo ljubezni v nas

in v svetu,

da raste.

Vsak klic je drugačen,

vsak klic je edinstven.

Kličeš vsakega človeka,

kjerkoli že je,

kakršen že je,

naj da svoje življenje.

Ti si Gospod na veke.

Amen!

pošlji Svetega Duha

mladim in starim,

moškim in ženskam,

od severa do juga,

od vzhoda do zahoda.

Vžgi ogenj

v naših srcih,

v naših ustih,

v naših očeh,

v naših rokah.

Dahni

v tiste, ki verujejo,

v tiste, ki dvomijo,

v tiste, ki ljubijo,

tiste, ki so sami.

Razširi se

v vsako človeško besedo

v vsako tišino

v vsak jezik,

v vsako pesem.

Tukaj in zdaj,

pošlji nam svojega Svetega Duha.

Ti si Gospod, za vedno.

Amen!

(prirejeno po F. Oromphout)

nič ni tako težko,

kot pravo odpuščanje,

posebno našim bližnjim,

ki so nas resnično prizadeli.

Kako težko je tako odpuščanje!

Toliko izgovorov lahko najdemo:

Naj začnem jaz?

Je vredno?

Je težko odpustiti?

Je sploh mogoče?

Oče,

vemo, da sprava in odpuščanje

lahko prideta le od tebe.

Prosimo,

podeli nam milost odpuščanja.

Moč, da se spravimo

s tistimi, ki živijo pod našo streho,

s tistimi, ki so daleč proč.

Pomagaj nam ljubiti tudi naše sovražnike.

Ne dovoli, da v naših srcih ostaneta zamera in jeza.

Daj nam moč za prvi korak,

in postali bomo podobni tebi.

(po kardinal Godfried Daneels)

z Noetom si sklenil zavezo pod znamenjem mavrice.

Abrahamu si obljubil potomstvo, številno

kot zrna peska in zvezde.

Osvobodil si svoje ljudstvo, peljal si jih preko morja,

potem si jim dal svojo zavezo na Sinaju.

Razglasil si svojo solidarnost z vsemi živimi stvarmi.

Blagoslovil si celotno stvarstvo.

Po svojem sinu Jezusu Kristusu,

si nas povezal s svojo zavezo.

Po Njegovi preliti Krvi in zlomljenem Telesu

nas danes spominjaš svoje zaveze.

Ponovno si jo obnovil za nas.

Daj nam moč, da bomo živeli to zavezo,

da jo bomo prejeli kot blagoslov.

Ti, ki si Bog za vse čase.

Amen!

Najlepši trenutki! –

O, to so pač oni,

ko mašnik blesteči

ciborij odpre,

ko z mano se

angelov tisoč

prikloni,

ko hostijo sveto

oko mi zazre.

Najlepši trenutki!

Ob angelski mizi,

o duša pogreza se v morje želja,

ko bliže in bliže prihaja  moj Jezus,

najlepši trenutek,

ko prejmem Boga.

Najlepši trenutki,

o to so pač tisti,

ko z Jezusom vračam

se sklenjenih rok,

ko gledam in molim in ljubim  le Njega,

ko čutim le eno:

da z mano je Bog.

Pred mano, krog mene

kleče serafini,

saj živ tabernakelj je moje telo;

srce je ciborij, v njem Jezus počiva,

pred njim kerubini svoj sanktus pojo.

še več kot ciborij, kot zlat tabernakelj,

kot žarna monštranca in več kot oltar:

nebesa so v meni,

neskončna nebesa,

vsa lepa,

prelepa za zemeljsko stvar.

Na srcu

najboljšem pozabim vse drugo,

pozabim na zemsko radost in bolest…

O, tistih trenutkov, ko Jezusa gledam,

ne dam jih nikdar za vse zemlje prelest.

M.ELIZABETA

v puščavi naših odnosov,

nas vodi k srečanju z drugimi.

V puščavi naše osamljenosti,

nam pokaži svojo prisotnost.

V puščavi naših skrbi,

nas uči zaupati Tvoji milosti.

V puščavi naših dvomov,

nam pomagaj obdržati vero v Tebe.

V puščavi našega obupa,

nam prinesi tolažbo.

V puščavi naše slabosti,

nas spomni na Tvojo prisotnost.

Gospod vsega stvarstva,

usliši svoje otroke v njihovi molitvi.

Samo Ti si naše upanje,

Gospod za vse čase.

Amen!

SMRT, KJE JE TVOJA ZMAGA?

SMRT, KJE JE TVOJE ŽELO? (1 Kor 15,54-55)

Evharistija je konkretno doživljanje vstajenja, saj nas rodovitno prejemanje evharistije dela,  kot da bi vstali.

S Kristusom doživljamo vstajenje in v evharistiji z Jezusom v resnici že vstajamo. Vstajamo iz grehov, vstajamo v življenje.

Evharistija je tisto pravo življenje za človeka,  ki ga dela živega za večnost. Ob vrednem prejemanju evharistije nas Jezus, ki ga prejemamo, spreminja. V nas se začenja proces vstajenja, ki  se bo dopolnil v našem vstajenju, ko se bomo pred Gospodom pokazali iz obličja v obličje. Na neki način evharistija v človeku uresničuje proces umiranja smrti.

Tisto, kar nas vodi v smrt, v greh, nam ga  pomaga premagati, ko nam Kristus že v zakramentu sprave podarja novo življenje. Prejem evharistije nas utrdi v dobrem in nam pomaga ostati trden v krepostih. Na ta način zmanjšuje možnost grešiti in stopati v zanke smrti. To je Jezus sam povedal vsem, ki so ga poslušali, ko je govoril v Kafarnaumu.

“Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.  Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.  Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.  Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.” (Jn 6,53-56).

Drugi način, kako nas evharistija pripravlja na sestro smrt, pa je naslednji. Vsako v ljubezni prejeto sveto obhajilo nas zedinja z Jezusom. V nas  povečuje hrepenenje, da bi mu služili z vsem srcem in vso dušo. Človeku, ki ga evharistija v resnici osvoji in spreminja, mu iz dneva v dan bolj raste hrepenenje po izpolnjevanju Božje volje.  Njegova hotenja postajajo čedalje bolj podobna Božjih hotenjem, Božjim načrtom.

Duša  raste v prijateljstvu z Bogom. Vedno bolj bi bila rada združena z njim. Zato išče vedno več priložnosti, da bi se z Bogom srečevala. Išče trenutke molitve, trudi se za dobra dela in potrebnim izkazuje usmiljenje. Vse njeno življenje postaja hvalnica Bogu, saj ga na vsakem koraku srečuje. Čuti, da je vsak njen gib, vsako njeno dejanje  srečevanje z Bogom. Razume sv. Pavla, ko pravi:

“Najsti torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse daljte v Božjo slavo!” (1 Kor 10,31)

Jezus se v takem človeku vedno bolj naseli in človek postaja ves Njegov, ves Božji.  Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20).

V takem duhovnem stanju tudi misel na smrt ni več strašna. Prav nasprotno! Misel na smrt postane osvobajajoča, ker človek ve, da se bo v trenutku smrti srečal s svojim Stvarnikom. Izpolnjena bodo vsa hrepenenja in človek se bo združil s svojim Bogom za večno. Smrt postane Božja poslanka, ki to srečo omogoči, saj odstrani še zadnje pregrade, ki ločujejo človeka od Boga.

Ljubezen Jezusovega Srca takrat postane dopolnjena. Po Bogu hrepeneči človek vstopi v Božje Srce in tam najde uresničeno svoje hrepenenje. Božje Srce postane kakor odprta vrata v raj večnega veselja, kjer ni več smrti in ne solza.

ALELUJA!

p. Branko Petauer