14.

Da bi zmogli resnično odpustiti, potrebujemo veliko, veliko ljubezni.

Edino odpuščanje, ki ga resnično lahko podarimo drugim, je tisto, ki smo ga sami prejeli od Boga.

Samo v kolikor smo izkusili usmiljenega Očeta, lahko postanemo usmiljeni bratje drugim.

Kdor ne odpušča, ne ljubi.

Kdor malo odpušča, malo ljubi. Kdor veliko odpušča, veliko ljubi.

Ko zapuščamo spovednico, ki je začetna točka našega poslanstva, z ene ali druge strani rešetk, še posebej kot spovedanci, bi lahko pravzaprav objeli vse in jih prosili odpuščanja;

in to se bi zgodilo takoj po spovedi. Jaz sam sem tako osrečujoče doživel Božjo ljubezen, ki odpušča, da lahko samo prosim:

»Sprejmi tudi ti svoje odpuščanje!

Sprejmi del mojega, ki sem ga pravkar sprejel v izobilju. In odpusti mi, da ga tako slabo podarjam!«

S spovedjo se vrnemo v isto gibanje Božje ljubezni

in bratske ljubezni,

v skupnost z Bogom in s Cerkvijo, iz katerega nas je izključil greh.

Moremo in moramo ljubiti vse ljudi, če nas je Bog naučil ljubiti na nov način.

Če se to ne zgodi, bi to bil znak, da se nismo dobro izpovedali, in da

se zato moramo izpovedati na novo.

Verjetno največji oče spovednik naše Cerkve je sveti arški župnik.

Zaradi njega imamo leto duhovništva … S tem svetim župnikom sem premišljeval o skrivnosti svete spovedi, kajti njegova vsakodnevna služba sprave v spovednici v Arsu, ga je naredila za velikega misijonarja sveta. Reklo se je, da je kot

oče spovednik duhovno premagal francosko revolucijo.

To, kar mi je navdihnil ta duhovni dialog z Janezom Marijo Vianneyem, sem vam tukaj povedal.

Toda spomnil sem se še nečesa, zelo pomembnega…

Zapiski, dr. Marjan Turnšek