11.

Prehod od spreobrnjenja k poslanstvu se v prvi vrsti pokaže z dejstvom, da preidem z ene strani mreže v spovednici na drugo stran, s strani penitenta na stran spovednika.

Izguba zakramenta sprave je korenina mnogih oblik zla

v življenju Cerkve in v življenju duhovnika.

In tako imenovana kriza zakramenta sprave ne izhaja samo iz dejstva,

da ljudje ne prihajajo več k spovedi, ampak tudi iz dejstva,

da duhovniki nismo več prisotni v spovednicah.

Spovednica v kateri je navzoč duhovnik, v prazni cerkvi, je izredno nagovarjajoče

znamenje potrpljenja Boga, ki čaka.

Takšen je Bog. On nas čaka vse življenje.

V mojih petintridesetih letih škofovanja sem poznal pretresljive primere duhovnikov,

ki so vsakodnevno bili prisotni v spovednici,

ne da bi prišel en sam spovedanec;

dokler se nato nekega dne po mesecih ali letih čakanja

ni pojavil prvi ali prva spovedanka.

Na ta način se je tako rekoč deblokirala situacija.

Od tega trenutka naprej je spovednica postala zelo obiskovana.

V takšnem primeru je duhovnik poklican, da postavi na stran vsa zunanja dela načrtovanega skupinskega dela, da se lahko posveti osebnim potrebam vsakega posameznika. In pri takem primeru ni primarno, da govori, ampak da posluša.

Gnojna rana na telesu lahko ozdravi samo, če lahko krvavi do konca.

Ranjeno človekovo srce lahko ozdravi samo, če je kdo, ki posluša,

in to v absolutni diskretnosti zakramenta sprave.

Za spovednika je pred vsem drugim najpomembnejše, da posluša, ne da govori. Koliko notranjih impulzov izkusi in sprejme duhovnik prav v obhajanju zakramenta sprave, ki mu pomagajo prav pri njegovem osebnem sledenju Kristusu. Tam lahko vedno znova sliši in ugotavlja, kako so daleč pred njim v sledenju Kristusu

preprosti verniki, možje, žene in otroci.

Zapiski, dr. Marjan Turnšek