Čudovito je Mati Terezija združevala ljubezen do evharističnega Jezusa z ljubeznijo do ubogih.

Povedala je:

“Vse, kar delamo, delamo za Jezusa. Naše življenje nima drugega smisla in cilja, vendar ga mnogi kljub temu ne morejo razumeti.

Jaz služim Jezusu 24 ur na dan, vsako stvar delam zanj in On mi daje moči za to. Ljubim ga v ubogih in uboge ljubim v Njem, a Gospod je vedno na prvem mestu.

Vsakič, ko pride kdo k nam na obisk, ga pospremim  v kapelo k molitvi in mu rečem:

“Pozdravimo najprej hišnega gospodarja. Jezus je tu: zanj delamo. Njemu se darujemo, On nam daje moč, da to življenje živimo radostno.”

“Dekle iz neke dežele je prišlo v Indijo, da bi se pridružilo misijonarkam ljubezni. Po našem pravilu morajo dekleta, ki so prišla na novo, že takoj naslednji dan v hišo za umirajoče. Temu dekletu sem rekla:

‘Med mašo si videla duhovnika, s kakšno ljubeznijo in pozornostjo se je dotikal Jezusa v hostiji. Stori enako, ko greš v hišo za umirajoče. Tam boš našla istega Jezusa v strtih telesih naših ubogih.’

In sestre so odšle. Po treh urah je prišla novinka nazaj in mi pripovedovala s širokim smehlajem – nikoli nisem videla takšnega smehljaja:

“Mati, tri ure sem se dotikala Kristusovega telesa.”

Rekla sem ji:

“Kako, kaj si storila?

Odvrnila je:

“Ko smo prispele tja, so prinesli moža, ki je padel v odvodni kanal in je bil nekaj časa tam. Bil je pokrit z ranami in umazanijo ter črvi. Očistila sem ga in vedela, da sem se dotikala Kristusovega telesa.”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost