Janez Vianney  je poučeval:

“To je kakor v mojih prvih letih v Arsu. Bil je neki mož, ki ni nikoli šel mimo cerkve, ne da bi stopil vanjo. Zjutraj, ko je šel na delo, in zvečer, ko se je vračal, je pustil pri vratih svojo lopato in svoj kramp ter dolgo ostal v češčenju pred Najsvetejšim.

To mi je bilo zelo všeč. Nekoč sem ga vprašal, kaj govori našemu Gospodu med svojimi dolgimi obiski.

Veste, kaj mu je odgovoril:

“Gospod župnik, nič mu ne rečem. Opazujem ga in on me opazuje. Gledam ga in on me gleda.”

Dodal je: “Kako lepo je to!”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost