Preden je Lucija dos Santos na dan prvega obhajila odšla v cerkev, ji je mati naročila:

“Posebno prosi našega Gospoda, da te napravi za svetnico.”

Lucijino notranjost in njen odnos do svetega Rešnjega telesa lepo razodeva njeno poročilo:

“Začela se je peta maša in bolj ko se je bližal veliki trenutek, hitreje mi je srce bilo v pričakovanju velikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se združi z mojo revno dušo. Gospod župnik je stopil med vrste delit angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, se je zdelo, da mi hoče srce uiti iz prsi. Toda takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem začutila velik in trden mir. Čutila sem, da me je navdalo tako nadnaravno ozračje, da je bila navzočnost našega dobrega Boga tako občutena, kot da bi ga videla in slišala s telesnimi čuti. Prisrčno sem ga prosila:

“Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto

in naj gori samo zate!”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost