Ni bilo prošenj, ne bojev, ne žrtev. Jezus in uboga Terezika sta se že davno srečala s pogledi in se razumela. A ta dan se nista samo pogledala; zlila sta se v eno. Že nista bila več dva. Terezija je izginila, kot izgine kaplja v brezbrežnem oceanu. Ostal je le Jezus, gospodar in kralj.

Mar ga ni Terezija prosila, naj jo reši svobode, kajti svobode se je bala. Čutila se je tako onemoglo, tako šibko, da se je zdavnaj hotela združiti z Božjo močjo. Prevelika je bila njena radost, pregloboka vsa, da bi jo zadržala. Kar brž so jo oblile solze veselja, v veliko začudenje njenih tovarišic, ki so se še pozneje spraševale:

“Zakaj je jokala? Jo je kaj vznemirjalo…”

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost