Ko je bil  Friderik Baraga kaplan v Metliki, je ob nedeljah in praznikih dvakrat maševal. Zapisal je:

“V veliko tolažbo mi je, da imam zdaj še vse nedelje dve maši, zjutraj in dopoldne, doma ali na kakšni podružnici.”

S svojimi prihranki je dal v Metliki obnoviti veliki oltar in oba stranska oltarja.

Ko je prišel v misijone, je takoj poročal, da se domačih spominja pri vsaki sveti maši. Kjer ni bilo cerkve, je takoj sam postavil leseno cerkvico. Ko je v eni takih cerkvic opravil prvo sveto mašo, je zapisal:

“Kako sem bil pri tem cerkvenem opravilu ganjen in Bogu hvaležen! Misel, da na tem samotnem kraju, sredi pragozda, kjer se je še pred kratkim razlegal krik divjakov in kjer so se opravljale zlemu duhu poganske daritve, stoji zdaj siromašen, a svet tempelj živega Boga, v katerem se brezmadežno Jagnje daruje nebeškemu Očetu – ta misel me je zagrabila s tako silo, da sem jokal od notranjega veselja…

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost