P.Pij je želel, da vsi pri maši zbrano in pobožno sodelujejo. ‘ V TIHOTI IN NA KOLENIH!’

To dvoje je p. Pij mnogokrat priporočal tistim, ki so obkrožali njegov oltar. Bila je to živa maša, drhteča od bolečin in ljubezni, ovita v skrivnostnost in tako prisrčna, ker je p.Pij odkrival v njej globine skrivnosti s svojo krvjo

s svojimi solzami,

s svojim načinom molitve,

s trpečimi potezami na obrazu.

Miren in nepremičen pogled, nenavadne kretnje rok, skoro neopazni telesni gibi, težak glas, počasni in boleči pokleki, močno udarjanje na prsi pri ‘MOJA KRIVDA‘  in pri besedah:

GOSPOD, NISEM VREDEN,

skrivnostni odrazi na obrazu,

solze,

toliko solz

Kdo bi mogel pozabiti na vse to pri maši p.Pija?

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost