SVETI LEOPOLD MANDIĆ je bogoslovcem večkrat govoril:

“Pripravimo se na mašniško posvečenje! Duhovnikovo življenje postane življenje Kristusa, ki se daruje na otlarju. Duhovnik posoja usta Kristusu, ki spovečuje kruh in vino in ju spreminja v svoje telo in kri.

Duhovnik z rokami drži pod podobama skritega Jezusa in ga deli drugim.  Zato morajo njegove roke biti kakor Marijine, Jožefove in Simeonove. Ko duhovnik mašuje, opravlja najbolj važno opravilo svojega vsakdanjega življenja. Za vsakega kristjana velja, da mora v svojem življenju uresničevati Kristusovo velikonočno skrivnost. Umreti mora  grehu in živeti Kristusu, sleči mora starega človeka in obleči novega.

Mi, duhovniki, moramo nadnaravno življenje posredovati tudi drugim. Zato mora iti naše prizadevanje v treh smereh: umreti, živeti in oživljati.

p.Anton Nadrah, iz knjižice Evharistija in svetost