V stalni nevarnosti smo, da nam sveto obhajilo postane nekaj vsakdanjega, kakor nam je postalo nekaj vsakdanjega zauživanje običajnega kruha in vina. Zato bi morali najprej osmisliti običajno zauživanje kruha in vina ter vsake jedi in pijače. Že to je nekaj velikega, saj nas povezuje z našim Stvarnikom. Mi, izumetničeni ljudje, se toliko preprostim, a obenem tako čudovitim stvarem ne znamo več čuditi, zato nam je tudi evharistična skrivnost, ki je čudež vseh čudežev, postala nekaj vsakdanjega in se ob njej morda celo dolgočasimo. Povabil nas je najvzvišenejši Gostitelj, ob katerem vsi drugi gostitelji postanejo tako zelo nepomembni. On sam je postal naša hrana in pijača. V primeri z njo je vsaka, še tako izvrstna hrana in pijača, kakor nič.

p.Anton Nadrah, iz knjižice Posvečevanje življenja