Noben človek ne more živeti popolnoma sam. Tudi puščavniki v prvih krščanskih stoletjih niso živeli sami zase. Bili so v tesni prijateljski povezanosti z Bogom. To prijateljstvo je bilo tako veliko, da jim je zadostovalo.

Vsak človek potrebuje opore. Vsak človek nosi v sebi rane, ki jih ne more zdraviti sam. Danes je zaradi ranjenosti in osamljenosti ljudi še posebej opaziti težnjo po prijateljskem povezovanju, po življenju v občestvu z drugimi,  tudi z Bogom.

P.Anton Nadrah, iz knjižice Posvečevanje življenja