Zgodba pripoveduje, kako se je pajk spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je  do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregrizel jo je. A tedaj se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je prišel z drevesa.

Morda se trudimo za dobro sodelovanje pri mašni daritvi, a pozabljamo, da gre pri njej predvsem za Božjo dejavnost in za našo povezanost z Bogom, ki jo ponazarja navpična. Da bo ta dejavnost prišla bolj do izraza, je treba v našem življenju odstranjati različne ovire, različne zasužnjenosti.

Pogosto smo sužnji materialnega, tostranskega, minljivega užitka. Res so zemeljske dobrine Božje, a niso Bog. Velja prva Božja zapoved: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog…Ne imej drugih bogov poleg mene!”

2 Mz 20,22 Mz 20,2
English: World English Bible - WEB
2 “I am Yahweh your God, who brought you out of the land of Egypt, out of the house of bondage.

WP-Bible plugin

Praktični materializem, porabništvo, uživaštvo nas usužnjujejo, da se ne moremo dvigniti k Bogu. Bog je v naši zavesti premalo navzoč. Marsikdo sprejema Jezusa, a ne njegovih zahtev. Če hočemo dobro sodelovati z evharističnim Kristusom, moramo biti osvobojeni Zanj. V nas mora biti duhovna lakota in žeja po njem. Priti mora do razcveta vere, upanja in ljubezni. Živeti moramo v Božji navzočnosti.

Večkrat smo sužnji zavesti, da sami ustvarjamo, da smo stvarniki. Res mnogo proizvajamo, spreminjamo svet. Mislimo, da s svojimi močmi molimo, delamo dobra dela, sodelujemo pri mašni daritvi. Zato ne vidimo razloga za zahvaljevanje. Evharistija je zahvalna daritev, zato moramo priti k njej osvobojeni za zahvaljevanje. Božje delovanje je treba videti in ga priznati. Stvarniki nismo mi, ampak Bog! Dobro bo sodeloval z mašno daritvijo tisti, ki sredi vsakdanjega življenja živi v stalnem zahvaljevanju.

Sužnji smo lastne volje, samovolje. Hočemo, da vedno obvelja naša volja. Hočemo svet brez očetov in mater in pri tem pozabljamo, da takšen svet vodi končno v svet brez bratov in sester, brez ljubezni in edinosti. V takšnem svetu ni mesta za Boga Očeta, za njegovo voljo. Da bomo dobro sodelovali s Kristusom, ki pri evharistični daritvi slavi Očeta, morami biti osvobojeni za slavljenje Očeta. Bistvo evharistije in krščanstva je v slavljenju Očeta po Kristusu v Svetem Duhu.

Usužnjujejo nas mnogi vtisi. Sredstva množičnega obveščanja nas vsak dan bombardirajo. Človeška beseda doživlja prav v našem času največjo inflacijo. Naš organizem se brani s tem, da je več ne sliši, da jo presliši. Preslišimo tudi Božjo besedo pri evharistiji. Po maši pogosto ne vemo, kaj smo poslušali pri  berilu, evangeliju in pridigi. Osvobajati se moramo za poslušanje  Božje besede. Vzornica nam je Devica Marija, ki je Božjo besedo zbrano poslušala, ohranjevala, premišljevala in izpolnjevala.

Sužnji smo sebičnosti. Nismo in ne smemo biti v središču. Nepreklicno se moramo odločiti za Boga. Zavestno ga moramo izbrati za svoje središče.  On mora biti na prvem mestu, da bo vse drugo na pravem mestu. Osvobajati se moramo za darovanje, za služenje Bogu in ljudem. Osvobaja nas življenje v ljubezni. Osvobaja nas Sveti Duh, ki je Ljubezen, Dar. Če bo vse naše življenje postalo daritev, bo ta daritev dosegla svoj vrhunec pri mašni daritvi, kjer se bomo skupaj s Kristusom in vso Cerkvijo sodarovali.

Zasužnjuje nas razklanost med mašo in življenjem, ker iz mašne daritve ne živimo ali premalo živimo. Pogosto slišimo očitek, da tisti, ki hodijo k sveti maši, nismo nič boljši od onih, ki ne hodijo. Če je to res, ali deloma res, k mašni daritvi nimamo česa prinesti. Treba bi bilo živeti iz Božje besede, daritve, in svetega obhajila. Osvobojeni bi morali biti za življenje v ljubezni in dobroti, strpnosti in odpuščanju.

p.Anton Nadrah – iz knjižice Posvečevanje življenja