SVETI DANIJEL

(okrog 620 – 550 pr. Kr.)

Sveti Danijel je bil prerok, kar v svetopisemskem pomenu človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časov.

Danijel je bil judovski prerok, ki so starozavezno ljudstvo opominjali k zvestobi zaveze, sklenjene med njimi in Bogom na gori Sinaj. Med preroki zavzema Danijel posebno mesto. Iz svetega pisma je mogoče razbrati dve dramatične zgodbe, v katerih nastopa kot glavni junak: prva pripoveduje o njegovi čudežni rešitvi iz levnjaka, druga pa o tem, kako je s svojo modrostjo rešil pogube čisto Suzano. Danijel, čigar ime pomeni »moj sodnik je Bog«, je četrti med velikimi preroki Stare zaveze. Bil je plemenitega, kraljevega rodu. Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okrog leta 605 pred Kristusom. Kralj Nabuhodonozor ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. S svojo modrostjo, podarjeno od Boga, si je pridobil ugled in se povzpel do odgovornih služb, kar je vzbudilo zavist nekaterih njegovih podrejenih. Ovadili so ga, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato je bil vržen v levnjak, iz katerega ga je Bog čudežno rešil. Dalje nam Danijel pripoveduje tudi o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nabuhodonozarja vrgli v ognjeno peč in o njegovem hvalospevu Bogu za rešitev. Danijel je kralju Nabuhodonozorju razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.
Preroka Danijela upodabljajo največkrat sedečega v levnjaku med levi, ki mu nočejo storiti nič žalega.