Poglejmo, kam vodijo Božje sledi današnjega datuma:

Gal 1,10Gal 1,10
English: World English Bible - WEB
10 For am I now seeking the favor of men, or of God? Or am I striving to please men? For if I were still pleasing men, I wouldn’t be a servant of Christ.

WP-Bible plugin

Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem,

ne bi bil Kristusov služabnik.

Lk 9,61-62Lk 9,61-62
English: World English Bible - WEB
61 Another also said, “I want to follow you, Lord, but first allow me to bid farewell to those who are at my house.” ⁶² But Jesus said to him, “No one, having put his hand to the plow, and looking back, is fit for the Kingdom of God.”

WP-Bible plugin

Spet drug mu je rekel:

»Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.«

Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Terezija seje rodila 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençonu kot deveti otrok zakoncev Ludovika Jožefa Stanislava Martina in Marije Azélije Guérin. Oče se je v Strassburgu izučil za urarja in draguljarja, mati pa je bila izučena v umetnem čipkarstvu. V premožni družini si je zlasti mati želela veliko otrok. Prva dva dečka sta umrla kmalu po porodu in tudi dve hčerki za njima sta umrli v zgodnji mladosti.

Za zakonca, ki sta se odlikovala po močni, živi veri in iskreni pobožnosti, je bila to huda preizkušnja. Rodilo se jima je še pet hčera, ki pa so vse šle v samostan: štiri h karmeličankam in ena k salezijankam. Zadnja in najmlajša je bila Terezija; slabotno že od rojstva je le skrbna materina nega rešila smrti. Bilo ji je šele štiri leta, ko ji je 28. avgusta 1877 umrla mati. A materini vzgojni vplivi so se ji vtisnili za vse življenje. Ovdoveli oče se je s hčerami preselil 16. novembra 1877 v severneje ležeče mesto Lisieux, kjer je živel njihov stric, lekarnar Isidore Guerin s svojo družino. Stric in njegova žena sta veliko pomagala pri vzgoji otrok. V Lisieuxu je družina lepo in srečno živela, v njej je vladal duh molitve, kreposti in medsebojne ljubezni. Stanovali so zase v vili Les Buissonet bolj zunaj mesta. Tu je živela Terezija do vstopa v samostan karmeličank, v šolo pa je hodila v zavod k benediktinkam od 3. oktobra 1881. V šolo sta hodili  skupaj s sestro Celino, ki je bila po rojstvu tik pred njo. Učila se je pridno in tudi ročna dela je rada opravljala. Bilo ji je deset let, ko je 25. marca 1883 hudo zbolela; zdravje se ji je proti pričakovanju vrnilo, ko so njene sestre molile pred Marijinim kipom. Bilo je to o binkoštih istega leta. Pozneje je Terezija sama pripovedovala, da jo je ozdravil nasmeh božje Matere.

Z očetom je hodila vsako jutro k maši v Marijino kapelo v katedrali. Razvijala se je v dekle, a je odklanjala vse stike z mladim svetom. Nekaj časa jo je mučila tankovestnost od katere je bila ozdravljena v oktobru leta 1886. V tem času je dozorel v njej sklep, da bo šla v samostan.

Ko je njena najstarejša sestra Pavlina stopila v Lisieuxu v karmeličanski samostan, bi bila tudi Terezija rada šla z njo. Oče ji je o binkoštih 1887 velikodušno, čeprav s težkim srcem dovolil, da tudi ona gre v samostan. Bilo ji je šele petnajst let in ker je bila za tako strogi red premlada, ji je bila prošnja odklonjena. Obrnila se je na nadškofa Hugonina v Bayeuxu, naj posreduje zanjo, vendar brez uspeha. Z očetom in sestro Celino se je pridružila skupini romarjev v Rim. Pri sprejemu romarjev je prosila papeža Leona XIII. za spregled, ta pa jo je napotil na domače cerkvene predstojnike in ji svetoval, naj se obrne na Boga samega. 28. decembra izve, da ji je škof Hugonin dovolil vstop v samostan, samostanska prednica pa je zaradi hude zime preložila njen vstop do konca posta. 9. maja 1888 se je Terezija odpovedala svetu in vstopila v Karmel v Lisieuxu.

Čeprav je bila Terezija zelo mlada in je tudi zaradi svoje nežne vzgoje potrebovala prisrčnosti, v samostanu niso ravno najlepše ravnali z njo. Ko je šlo za to, ali bo preoblečena in pripuščena k redovnim zaobljubam, je več redovnic glasovalo proti njej. Do smrti je ostala v noviciatu, čeprav bi jo bili po pravilih že tri leta po zaobljubah mogli vzeti iz njega. Vodila je v njem novinke, a ni imela naslova voditeljice. Prav zaradi tega je prvih pet let trpela dušno in telesno in se čutila osamljeno. Hkrati je kljub pomirjajočim zagotovilom dušnega voditelja morala premagati tudi občutek duhovne suše in samote.Toda Terezija je s ponižno pokorščino in čedalje večjo ljubeznijo do Boga vse voljno sprejemala in nosila. Trpljenje je sprejemala s čisto nadnaravnim veseljem, čeprav jo je zaradi rahločutne duše vsako trpljenje še bolj trlo. Dve leti po vstopu v samostan jo je hudo prizadela novica, da se je očetu zaradi kapi omračil um. Verjetno je prav zato svojemu redovnemu imenu Deteta Jezusa dodala še pristavek od svetega obličja.

V januarju 1895 je začela Terezija na ukaz svoje rodne sestre in prednice samostana pisati spomine iz otroških let. Naslednje leto je že izročila prednici rokopis svojih zapiskov in spominov na otroštvo, ki so nam ohranjeni v osmih poglavjih Povesti duše, knjige, ki je bila 20 let po Terezijini smrti prevedena v 35 jezikov.

V noči pred velikim petkom 1896 je Terezija doživela napad kašlja, pri katerem je bruhnila kri in se zavedla krute resničnosti, da ima jetiko. Od 6. aprila 1896 dalje njene rodne sestre zbirajo in zapisujejo vse Terezijine besede in izjave, Terezija pa nadaljuje s pisanjem svojih spominov. Dne 8. julija se ji je bolezen tako poslabšala, da je morala iti v samostanko bolniško sobo. 19. avgusta je dobila sveto popotnico in 30. septembra 1897 je umrla s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah. Njene zadnje besede so bile: Moj Bog, ljubim te …

V 24 letih svojega življenja nepoznana, je po smrti nenadoma  spregovorila s Povestjo duše vsemu svetu in ves svet je razumel poslanstvo preproste karmeličanke iz Lisieuxa. Že leta 1923 je bila razglašena za blaženo in leta 1925 za svetnico. Terezija Deteta Jezusa, svetnica Francije, je postala svetnica in zavetnica vsega sveta.

Sveta Terezija Deteta Jezusa je zgled, kako je mogoče doseči največno popolnost v kreposti ljubezni, brez izrednega mrtvičenja samega sebe, brez izrednih darov milosti, brez velikih del. Njej je pomenila svetost posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. To svetost pa lahko dosežemo povsod: na cesti, v tovarni, v pisarni, podjetju, v družini, v samostanu. Terezija je postala s svojim zgledom oznanjevalka svetosti, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem poklicu, v svojem vsakdanjem življenju. Kot učiteljica  duhovne ljubezni se uvršča med največje cerkvene učitelje.

Njene duhovne ljubezni pa s smrtjo ni bilo konec. Svojo ljubezen je hotela razdajati tudi po  smrti: Videli boste, da bom po smrti sipala vrtnice na zemljo. S tem je mislila na milosti, ki jih je hotela iz ljubezni ljudem izprositi od Boga.

Sveto Terezijo Deteta Jezusa upodabljajo kot karmeličansko redovnico v rjavi obleki, belem plašču in črni tančici, s križem in cvetjem v naročju, ki ga sipa na zemljo, kot je obljubila malo pred smrtjo.

Povzeto po Leto svetnikov I